Verjetno je malo ljudem znana podoba bakroreza na naslovnici Laugierjevih Esejov, ki prikazuje prvinsko kočo. Štiri debla dreves, med njimi pa je postavljena strešna kostrukcija iz vej - prakonstrukcija, ki ne govori samo o idealiziranem začetku graditeljstva, ampak tudi o pomembnosti sožitja človeka z naravo. V našem prostoru obstaja edinstven pomnik take prvinske, arhitekture - kozolec. “Kozolec je kultura, ki najbolj določa prepoznavnost krajine v Sloveniji, skozi čas je postal del te krajine, kot drevesa in polja, kakor da bi tam od nekdaj stal.” Stele, 1955. Ljudje v kozolcih prepoznavajo neprecenljivo dediščino, vendar je ne glede na to, svojo pravo vlogo za vedno izgubil. Morda pa je prišel čas, da idejo kozolca, o prvinskem sožitju človeka z naravo in kakovostni uporabi lesa, prenesemo tudi na druge izdelke.  Začnimo s stolom. Stol dosledno citira konstrukcijo “toplarja” in je napravljen iz lesenih palic, ki se med seboj vežejo z zarezovanjem in mozničenjem kot pri kozolcih.   “Čeli” in “brana” zavetrujejo stol, dodatno togost pa zagotavlja sedalo iz akrilnega stekla, ki omogoča nemoten pogled na mogočno konstrukcijo stola.
Kakor je vklesana letnica postavitve na kozolcih, je leto izdelave zaznamovano tudi na stolu. Konci treh kovinskih prečk so pobarvani v barvo leta, ki jo je dločil inštitut Pantone. Kot poklon Kočevskemu gozdu je uporabljen les jelke, za temnejšo različico pa dimljen hrast. Hrast je namreč najbolj pogost konstrukcijski material kozolcev.