SKRINJA
LESENE SKRINJE SO BILE VSE DO 20. STOLETJA EN NAJPOMEMBNEJŠIH KOSOV POHIŠTVA DOMAČIJ NA SLOVENSKEM. UPORABLJALI SO JIH TAKO KMETJE KOT MEŠČANI. V NJIH SO SHRANJEVALI OBLEKE, ORODJE, ŽITO IN DRUGE POLJSKE PRIDELKE, NA NJIH SO SEDELI IN JIH IMELI CELO ZA SPANJE – NAMESTO POSTELJE. NEKATERE SO IMELE V NOTRANJOSTI PREKATNE STENE IN PREDALE, VČASIH TUDI SKRIVEN PREDAL ZA HRAMBO DRAGOCENIH PREDMETOV.
Lesene skrinje so bile vse do 20. stoletja en najpomembnejših kosov pohištva domačij na Slovenskem. Uporabljali so jih tako kmetje kot meščani. V njih so shranjevali obleke, orodje, žito in druge poljske pridelke, na njih so sedeli in jih imeli celo za spanje – namesto postelje. V manjših skrinjah so hranili drobne ali dragocenejše predmete, npr. šivalni pribor, listine, pisma in nakit. Izdelane so bile iz lesa, kovinski so bili le šarnirji in ključavnica. Glede na njihovo namembnost in na premožnost lastnika so bile skrinje lahko izdelane iz mehkega smrekovega lesa in brez zahtevnejše površinske obdelave, ali pa iz tršega lesa, kot je češnjev, orehov, hrastov in z zahtevnejšo površinsko obdelavo. Bile so različnih dimenzij. Nekatere so imele v notranjosti prekatne stene in predale, včasih tudi skriven predal za hrambo dragocenih predmetov. Ponavadi so jih izdelovali lokalni kmečki obrtniki, ki so jih okrasili v skladu s tedanjo kulturo bivanja in tradicijo okolja, v katerem so nastale.
Glede na rabo ločimo zlasti dve vrsti skrinj. Ženitovanjske, v katerih so neveste na svoj novi dom pripeljale balo, so bile običajno poslikane, rezljane ali intarzirane. Slikovnega gradiva o okrasju ženitovanjskih skrinj na območju širše Kočevske nimamo, so pa bile skrinje tudi na Kočevskem pomemben del nevestine bale in so odražale njen socialni status. Kot je zapisal Walter Tschinkel, je bilo nevesti v čast, »če je lahko pripeljala skrinjo polno oblek, kolovrat, srp, škaf za vodo in motiko«. Taka nevesta je veljala za bogato.
Skrinje za spravilo poljskih pridelkov se na zunaj razlikujejo od ženitovanjskih po izdelavi in po tem, da niso bile likovno krašene. Običajno so stale v kašči, če je bila hiša manjša, pa v veži ali na podstrešju. Najstarejše žitne skrinje so bile grobo tesane in so imele pokrov v obliki dvokapne strehe, pri mlajših je pokrov raven.
Na območju širše Kočevske so se ohranile predvsem preproste, nekrašene skrinje (kočevarsko: »Schrain«). Vendar pa dr. Adolf Haufen, ki je konec 19. stoletja raziskoval te kraje, poroča, da so skrinje za oblačila v tedanjih kmečkih hišah stale na podstrešju in bile okrašene s preprostimi slikarijami ali izrezljanimi vzorci.
Skrinje za blago so konec 19. stoletja začele nadomeščati omare, kredence, predalniki in drugi kosi po vsej Evropi bolj ali manj enakega pohištva. Skrinje za žito pa so se obdržale dalj časa. Danes skrinje uporabljamo zlasti kot okras, ki simbolizira povezanost s preteklostjo in tradicijo.