ŠTOKRLE
Zanimivo je, da se štokerle pojavi tudi v zgodbi o simbolu Slovencev – Aljaževem stolpu. Jakob Aljaž je namreč po tem, ko je kupil vrh Triglava, kleparskemu mojstru Antonu Belcu naročil, naj okoli treh štokrlov nariše krog in izmeri njegov premer. Višino lin oz. okenc stolpa, ki so gledala na vse strani neba, sta določila tako, da sta sedeč na štokerlu izmerila višino od tal do oči. Te mere sta nato uporabila pri izdelavi Aljaževega stolpa, ki še danes stoji na najvišjem slovenskem vrhu – Triglavu.
Poleg štokerla je bila sestavni del vsake (kmečke) kuhinje na prelomu stoletij še miza s predalom za jedilni pribor. Če je bila kuhinja dovolj velika, pa tudi lesene klopi.
Štok(e)rle ali štok(e)rl, kočevarsko »Schtökhǝrle«, štirinožni stol brez naslonjala, je bil nepogrešljiv kos pohištva v vsakem domu. V marsikateri kuhinji so ga uporabljali še po drugi svetovni vojni oz. daleč v drugo polovico 20. stoletja. Iz Etimološkega slovarja izvemo, da beseda »štokerle« izhaja iz bavarske nemščine oz. iz besede »Stockerl«, manjšalnice nemške besede »Stock«, ki pomeni »štor« ali »parobek«. Štokerli so bili poleg širše Kočevske razširjeni po vsem območju LAS-a pa tudi drugod po Sloveniji.
Štokrle se je odlikoval predvsem po svoji praktičnosti, saj so ga, ko ni bil v uporabi, enostavno pospravili pod mizo. Uporabljali ga niso le za sedenje, pač pa tudi kot nizko lestev pri opravilih pod stropom, na omarah ali npr. pri menjavi žarnice in celo kot omarico za odlaganje različnih predmetov. Nanj so pri jutranjem ali večernem umivanju postavili škaf oziroma emajliran lavor z vodo ali celo cvetlično korito. Kadar so odrasli dovolili (kar je bilo redko), so se otroci s štokerli igrali. Z malo domišljije so jih uporabili kot hiške ali, obrnjene narobe, kot voz, avto ali ladjo. Štokerle je bil uporaben vse dokler ni bil popolnoma razmajan. A tudi tedaj ga niso zavrgli, pač pa so z njim podkurili v peči.