VALJAR
NA KOČEVSKEM SO LESENE VALJARJE ZA TESTO, KOČEVARSKO »NÜDL BELGA«, ŽENSKE UPORABLJALE ZA IZDELAVO FINIH JAJČNIH REZANCEV, MASLENE POTICE POBOLICE ALI ŠTRUDLJA. SKUPAJ Z DESKO ZA VALJANJE TESTA, KOČEVARSKO »NÜDL PRATT«, JE BIL VALJAR NEPOGREŠLJIV PRIPOMOČEK KOČEVARSKIH
KUHARIC.
Lesen valjar je gospodinjski pripomoček, ki se ga uporablja za valjanje testa. Sestavljen je iz valja in dveh ročajev, ki sta lahko fiksna ali vrtljiva. Običajno je izdelan iz bukovega lesa in različnih dolžin. Očistimo ga preprosto, tako da ga obrišemo z vlažno krpo. Leseni valjarji so izdelki lesene galanterije, t. i. »suhe robe«, ki je bila vsaj od srednjega veka dalje razširjena na kočevsko-ribniškem območju. Tamkajšnji prebivalci so namreč iskali zaslužek in (dodaten) vir preživetja v izdelovanju različnih, lesenih predmetov za vsakdanjo rabo. Zaradi slabih naravnih danosti: kraškega terena, za poljedelstvo neugodne zemlje in obubožanosti prebivalstva zaradi turških vpadov, je cesar Friderik III. Kočevarjem in Ribničanom leta 1492 podelil pravico do svobodne trgovine z lastnimi izdelki brez plačila davkov. To je pomenilo razmah trgovine s suho robo, ki so jo potujoči trgovci, t. i. krošnjarji (nemško »Hausirer«) prodajali po avstro-ogrskih deželah vse do začetka druge svetovne vojne. Pred drugo svetovno vojno so bile obrti, ki so se prenašale iz roda v rod, ločene po hišah.
V vaseh so se različne družine ukvarjale vsaka s po eno dejavnostjo. Izdelke lesne domače obrti so običajno izdelovali od jeseni do spomladi, ko so bila ostala
kmečka opravila narejena, pred tem – čez leto – pa so si pripravljali potreben material.Izraz »suha roba« danes zajema več kot dvajset različnih rokodelskih in obrtniških panog: posodarstvo, žličarstvo, pletarstvo, rešetarstvo, obodarstvo, strugarstvo, sodarstvo, zobotrebčarstvo, podnarstvo, orodjarstvo, izdelovanje igrač in turističnih spominkov itd. Od leta 2002 je »Ribniška suha roba« zaščitena z geografsko označbo porekla. Območje ribniške suhe robe obsega mnoge občine območja LAS-a: Ribnico, Sodražico, Loški Potok, Kočevje, Dobrepolje, Velike Lašče, pa tudi Bloke. Lesene valjarje (še vedno) izdelujejo strugarji. V začetku petdesetih let 20. stoletja je bilo strugarstvo omejeno na vasi: Grdi Dol, Podklanc, Sodražica, Sušje, Zamostec, Zapotok, Brinovščica, Hrustovo in Male Lašče. V Ribniški dolini je bilo strugarstvo hišna obrt zlasti v mlinih ali domovih ob vodi, saj so večinoma stružili na vodni pogon. Nožnih stružnic ni bilo veliko. S strugarstvom so se ukvarjali tudi (kočevski) oglarji medtem ko so pazili na kopo, da ni pregorela, deloma pa tudi kolarji. Na Kočevskem so lesene valjarje za testo, kočevarsko »Nüdl Belga«, ženske uporabljale za izdelavo finih jajčnih rezancev, maslene potice pobolice ali štrudlja. Skupaj z desko za valjanje testa, kočevarsko »Nüdl Pratt«, je bil valjar nepogrešljiv pripomoček kočevarskih kuharic.